Pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti določa Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08; v nadaljevanju: zakon).
Namen zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo.
Pacient ima v skladu s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja pravico do dostopa do zdravstvene oskrbe in do ustreznih preventivnih zdravstvenih storitev za ohranitev njegovega zdravja in preprečitev bolezni v okviru sodobne medicinske doktrine, strokovnih standardov in normativov ter razvitosti zdravstvenega sistema v Sloveniji.
Pravica do nujne medicinske pomoči ima naravo absolutne pravice in je ni mogoče z ničemer pogojevati, še zlasti ne s plačilom ali napotnico.
Pacient ima pravico, da ga pri zdravstveni oskrbi, ne glede na katerokoli osebno okoliščino (npr. starost, vero ali prepričanje, spol, narodnost, invalidnost, gmotni položaj, raso, spolno usmerjenost) obravnavajo enako.
Zakon nudi otrokom še posebno varstvo pri zdravstveni oskrbi, saj jim zagotavlja pravico do stalnega spremstva enega od staršev ali druge osebe, ki skrbi za otroka, razen kadar to ne bi bilo v otrokovo korist.
Posebno varstvo pri zdravstveni oskrbi namenja zakon tudi drugim ogroženim skupinam.
Zakon daje pacientu možnost, da prosto izbere zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev (zdravstveni zavod), ne glede na kraj svojega bivališča.
Zakon za vse primere zdravstvene oskrbe predpisuje standard primernosti, kakovosti in varnosti.
Primerna zdravstvena oskrba upošteva tako pacientove konkretne zdravstvene potrebe kot tudi zmožnosti zdravstvenega sistema v Sloveniji, temelji na enostavnih administrativnih postopkih in pacienta obravnava kot enakovrednega partnerja.
Kakovostna zdravstvena oskrba zagotavlja takšne izide zdravljenja, ki so primerljivi s standardi in najboljšimi praksami ter upošteva temeljna načela kakovosti.
Varna zdravstvena oskrba preprečuje škodo za pacienta, zlasti škodo na njegovem zdravju.
Pacient je v okviru javnih sredstev upravičen do zdravstvene oskrbe, če je ta medicinsko potrebna in so pričakovane koristi za pacienta večje od tveganj.
Izvajalec zdravstvenih storitev zagotavlja pogoje za uresničevanje verske duhovne oskrbe.
Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja, in obsega tudi prevoz z reševalnim vozilom. Nujno medicinsko pomoč se pacientu opravi takoj.
Izvajalci zdravstvenih storitev so dolžni svoje delo organizirati tako, da pacient pred ordinacijo ne čaka dlje, kot je to potrebno, in da se zdravstvena storitev z vidika čakalne dobe opravi v razumnem času.
Izvajalec zdravstvenih storitev svoje delo organizira tako, da čakalni čas znaša največ 20 minut na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti pa največ 60 minut. Omejitev ne velja, kadar izvajalec izvaja nujno medicinsko pomoč, o čemer obvesti paciente v čakalnici. Naročeni pacienti imajo prednost pred nenaročenimi (nenujnimi) pacienti.
Za zdravstveno storitev, ki ni nujna in je ni mogoče opraviti takoj, se pacienta vpiše v čakalni seznam v skladu s stopnjo nujnosti. Izvajalci zdravstvenih storitev pacientu zagotavljajo tudi možnost telefonskega naročanja oziroma naročanja preko elektronske pošte. Podatke o najkrajših čakalnih dobah za nekatere storitve in ambulante lahko pacienti najdejo na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Zakon pacientu omogoča, da lahko v primeru, ko na zdravstveno storitev čaka več kot tri mesece, zahteva kontrolni pregled pri zdravniku, ki ga je na zdravstveno storitev napotil.
Če pacient iz opravičenih razlogov ni mogel priti na izvedbo zdravstvene storitve, mu izvajalec zdravstvenih storitev sporoči čim bližji novi datum storitve.
Pacient je lahko za posamezno zdravstveno storitev vpisan v čakalnem seznamu samo enega izvajalca zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe.
Pacient ima pravico do specialističnega ambulantnega pregleda, na katerega je bil napoten, v razumnem času in do pisnega izvida najpozneje v treh delovnih dneh po opravljenem pregledu.
Zdravstvene ustanove so dolžne na svojih spletnih straneh objaviti čakalne dobe za posamezne zdravstvene storitve in ambulante.
Pacient ima pravico, da zdravstveni delavci z njim komunicirajo v slovenskem jeziku ali (na območjih, kjer je v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti) v jeziku narodne skupnosti.
Pacient ima pravico, da je v procesu zdravljenja obveščen o:
svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe,
cilju, vrsti, načinu izvedbe in verjetnosti uspeha, pričakovanih koristi in izidu predlaganega zdravljenja,
možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve,
morebitnih drugih možnostih zdravljenja,
postopkih in načinih zdravljenja, ki v Sloveniji niso dosegljivi ali niso pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Pojasnila (ti. pojasnilno dolžnost) mora zdravnik pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na razumljiv način, v celoti in pravočasno. Pacient ima pravico do sprotnega in podrobnega obveščanja o poteku zdravljenja ter po koncu medicinskega posega oziroma zdravljenja pravico do obveščenosti o rezultatu.
Pacient ima pravico do dejavnega sodelovanja pri izbiri zdravljenja.
Pacient ima pravico vedeti, kdo ga zdravi in kdo sodeluje pri njegovem zdravljenju.
Ob odpustu iz bolnišnice ali drugega zavoda ima pacient pravico do pisnega poročila o diagnozi, zdravljenju in zdravstveni negi ter do navodil za nadaljnje zdravljenje in ravnanje do prvega obiska pri osebnem zdravniku, vključno z zdravili in medicinskimi pripomočki.
Če pacient zdravstveno storitev delno ali v celoti plača sam, mora izvajalec pacientu predhodno predložiti pisno informacijo o predvidenih stroških zdravstvenih storitev, po opravljeni zdravstveni storitvi pa račun za opravljene storitve ter uporabljena zdravila in medicinske pripomočke.
Pacient ima pravico do privolitve v zdravstveno oskrbo, kar pomeni, da lahko samostojno odloča o svojem zdravljenju in da mu brez njegove predhodne svobodne in zavestne privolitve po opravljeni pojasnilni dolžnosti ni dovoljeno opraviti kakršnekoli zdravstvene oskrbe (npr. prevoz z reševalnim vozilom, pregled, rentgensko slikanje, popravilo zob, operacija, fizioterapija). Privolitev je praviloma ustna. Za operativne in druge medicinske posege, povezane z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, mora biti privolitev dana v pisni obliki, in sicer na posebnem obrazcu.
Brez privolitve pacienta se lahko opravi:
nujna medicinska pomoč, kadar pacient ni sposoben odločanja o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje, ali
zdravstvena oskrba, ki ni nujna, niti ni medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, če:
pacient ni sposoben odločanja o sebi,
zdravnik ni vedel, da pacient posegu nasprotuje in
je zdravstvena oskrba pacientu v največjo zdravstveno korist.
Pacient ima pravico tudi zavrniti predlagano zdravstveno oskrbo, razen če bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih ljudi.
Če je pacient sposoben odločanja o sebi, torej lahko odkloni tudi nujno medicinsko pomoč. Starši oziroma skrbnik pa ne morejo zavrniti nujne medicinske pomoči za otroka. Podobno velja za pacienta s težavami v duševnem zdravju.
Pacient lahko že podano privolitev ali zavrnitev kadarkoli prekliče.
Za otroka, ki ni sposoben odločanja o zdravljenju, privolitev podajo njegovi starši ali skrbniki. Praviloma je otrok, ki je dopolnil 15 let starosti, sposoben odločanja o zdravljenju, vendar lahko zdravnik, glede na otrokovo starost in dejansko zrelost, oceni, da je otrok sposoben odločanja tudi pred 15. letom starosti. Prav tako pa lahko zdravnik za otroka, ki je sicer že dopolnil 15 let, oceni, da le-ta ni sposoben privolitve.
Polnoletni pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, ima pravico s pisnim pooblastilom določiti svojega zdravstvenega pooblaščenca (npr. zakonca, partnerja, starše ali katerokoli drugo osebo, ki ji zaupa), ki bo lahko v primeru in za čas njegove nesposobnosti odločanja o sebi odločal o pacientovi zdravstveni oskrbi (npr. o pregledih, operacijah, manjših posegih) in drugih pravicah iz tega zakona (npr. o vložitvi zahteve za obravnavo kršitve pacientovih pravic, seznanitev s pacientovo zdravstveno dokumentacijo).
Predvidena je tudi pravica do vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe, v okviru katere pacient vnaprej pisno izrazi svojo voljo v zvezi s tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se kdaj znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben neposredno zavrniti zdravstvene oskrbe in:
bi hkrati trpel za hudo boleznijo, ki bi v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustrezni zdravstveni oskrbi in bi oskrba samo podaljševala preživetje, ali
bi mu zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bi bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel sam zase.
Pacient ima pravico do odprave ali največje možne ublažitve bolečin in drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo.
V končni fazi neozdravljive bolezni ima pacient pravico do paliativne oskrbe.
Zakon pacientu omogoča kadarkoli pridobiti drugo mnenje, tj. mnenje za oceno istega zdravstvenega stanja in postopkov zdravljenja pacienta, ki ga da zdravnik ustrezne specialnosti ali konzilij.
V okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe (v javnih zavodih in pri zdravnikih koncesionarjih) je to pravico mogoče uveljaviti na zahtevo pacienta, kadar se potreba po drugem mnenju pojavi na sekundarni in terciarni ravni (npr. pri specialističnem pregledu ali pri bolnišničnem zdravljenju). Drugo mnenje je mogoče pridobiti le enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja, pred tem pa pacient opravi tudi razgovor z zdravnikom, ki pacienta zdravi.
Pacient ima ob prisotnosti zdravstvenega delavca pravico do neoviranega vpogleda in prepisa njegove zdravstvene dokumentacije. Prepis zagotovi izvajalec zdravstvenih storitev, pri čemer lahko pacientu zaračuna zgolj materialne stroške. Pacient lahko zahteva tudi pripis njegovih pripomb k zapisom v zdravstveni dokumentaciji in ustna pojasnila glede zdravstvene dokumentacije.
Po pacientovi smrti se z njegovo zdravstveno dokumentacijo lahko seznanijo njegov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa pacientovi starši. Poleg navedenih se z dokumentacijo lahko seznanijo tudi druge osebe, ki imajo za to pravni interes, oziroma osebe, za katere je vnaprej dal izrecno pisno privolitev pacient sam. Pacient lahko seznanitev pred smrtjo določenim osebam (npr. svojcem) tudi izrecno prepove.
Izvajalci zdravstvenih storitev morajo pri izvajanju zdravstvene oskrbe spoštovati pacientovo zasebnost, ki se kaže zlasti glede tega, kdo je lahko prisoten pri neposrednem izvajanju zdravstvene oskrbe.
Pacient ima pravico do zaupnosti osebnih podatkov o vseh podrobnosti glede svojega zdravljenja.
Zdravstveni delavci so dolžni kot poklicno skrivnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega dela zvedo o pacientu.
Vsak ugotovljen primer nedovoljenega sporočanja ali druge nedovoljene obdelave osebnih podatkov pacienta morajo izvajalci zdravstvenih storitev raziskati, dokumentirati in o tem obvestiti tudi pacienta.